Začetki Višje strokovne šola Celje segajo v daljno leto 1996, ko smo vpisali prvo generacijo študentov strojništva. Nato smo v sodelovanju z industrijo oblikovali še študijske programe Gradbeništva, Mehatronike, Logistike in Avtoservisnega menedžmenta. Že od samega začetka je ena od ciljnih usmeritev Višje strokovne šole njena vključenost v realno gospodarstvo. Pri nas je do sedaj diplomiralo preko 2000 diplomantov. Teme diplom vselej predlagajo podjetja, zato lahko z gotovostjo trdimo, da smo podjetjem ponudili rešitve za vsaj 2000 njihovih projektov.
Del študijskega programa celo poteka v podjetjih, saj so naši študenti preko dvomesečnega praktičnega usposabljanja na leto del podjetja. Naši predavatelji , ki skrbijo za organiziranje praktičnega usposabljanja študentov, vsakega študenta v podjetju obiščejo in skupaj s predstavniki podjetij usmerjajo doseganje strokovnih kompetenc.
V vseh teh letih so se začele vloge tudi že prepletati. Prenekateri naš študent je sedaj že v vlogi vodje proizvodnje, velikokrat postane mentor v podjetju mlajši generaciji. Ta prepletenost in sodelovalno učno in delovno okolje je temelj za ne le uspešen obstoj, ampak tudi razvoj Višje strokovne šole.
Prav posebej pa se veselimo izjemnih osebnih izkušenj naših nekdanjih študentov, ki so s pomočjo znanja pridobljenega pri nas in s svojo neverjetno življenjsko energijo in zavzetostjo uspeli doseči velike osebne cilje.
Naš nekdanji študent mehatronike Adel Torkhani nam je iz Nemčije zapisal tole osebno karierno zgodbo, s katero želi mnoge opogumiti in jim sporočiti, da ni nič nemogoče.
VTISI TUNIZIJSKEGA ŠTUDENTA O ŠTUDIJU NA VIŠJI STROKOVNI ŠOLI ŠC CELJE IN POKLICNA POT PROGRAMERJA ROBOTOV
Pričujoči zapis je nastal predvsem z željo, da bi opogumili mlado generacijo za študij mehatronike, predvsem avtomatizacije. Slovenija bo v bližnji prihodnosti potrebovala ravno takšen kader, če želi postati konkurenčna državam, v katerih je avtomatizirana proizvodnja že desetletja stalnica.
Za začetek bi opisal, kako me je pot zanesla v Slovenijo in na študij mehatronike oziroma avtomatizacije. Na letališče Brnik sem prvič prispel konec decembra leta 2004, da bi se pridružil ženi, ki je Celjanka. Ker sem se čim prej želel vključiti v življenje v novi državi, sem že v prvem letu svojega bivanja opravil izpit iz nemškega in slovenskega jezika ter dobil zaposlitev v skladišču. Ves čas sem si želel nadgraditi svoje znanje in nadaljevati izobraževanje po zaključeni matematično tehnični gimnaziji. Tako sem se leta 2008 po pogovoru z gospodom Razpetom, ravnateljem Višje strokovne šole v Celju, odločil za študij mehatronike, s poudarkom na avtomatizaciji in robotiki.
V prvih mesecih študija mi je največjo oviro predstavljal slovenski jezik, v katerem so potekala predavanja. S trdim delom in razumevajočimi profesorji sem premagal tudi to težavo. Študij mi je bil že od začetka zelo zanimiv, večina predavateljev pa je na visokem strokovnem nivoju. Všeč mi je bilo, da so bile skupine študentov na predavanjih majhne in smo lahko med seboj navezali trdna poznanstva. Študij je strukturiran tako, da se študentje v treh letih seznanijo z različnimi področji mehatronike, od osnov strojništva do senzorike in robotike. Skupaj s srednješolskimi osnovami predstavlja takšno znanje dobro odskočno desko tako za nadaljnji študij, ali za začetek praktičnega dela v podjetju.
Po treh kar napornih letih sem leta 2012 študij zaključil z diplomo. Pred mano je bila težka odločitev. Ali ostanem v Sloveniji na starem delovnem mestu, ki me duševno ni izpopolnjevalo, ali poskusim najti delo na tehničnem področju v tujini, saj je v Sloveniji ravno takrat kriza najbolj pokazala zobe in so posledično bile možnosti za novo zaposlitev zelo slabe. Po dolgotrajnem iskanju delovnih mest sem dobil službo kot programer robotov v avtomobilski industriji v večjem nemškem podjetju, katerega dejavnost je tudi avtomatizacija. Moje delo obsega vse od montaže do zagona robotov (večinoma KUKA) ter programiranja po internih standardih, kalibriranja robotov in optimizacijo taktnih časov robotov. Seveda so to samo nekatere od nalog programerja.
Za konec bi rad dodal, da je delo programerjev robotov največkrat projektno in so zato pogosta potovanja po celotni Nemčiji in tudi izven nje. V zadnjih letih nemška avtomobilska industrija zelo napreduje na kitajskem in mehiškem trgu. Študentom svetujem, da poskusijo pridobiti mednarodne izkušnje dokler so še mladi in polni energije, saj so z družino takšni koraki težji (ne pa nemogoči).
Upam, da sem s svojim prispevkom vsaj malo navdušil bodoče študente za študij mehatronike, še posebej robotike, saj bodo na tem področju tudi v prihodnosti podjetja potrebovala izobražen kader. Študente bi rad motiviral, da že tekom študija poskusijo navezati stike s podjetji iz tega področja, in si že pred diplomo pridobijo čimveč praktičnega znanja, saj si bodo s tem bistveno povečali možnosti za zaposlitev ali kasnejšo zamenjavo delovnega mesta. Z vpogledom v delovanje proizvodnje v veliki industrijski hali, kjer je tudi do 160 robotov, ki opravljajo različne naloge, lahko dobite občutek, kaj so to avtomatizirane linije, seveda ob zadostnem teoretičnem znanju. Brez teorije pač ne gre.
VELIKO USPEHA VAM ŽELIM NA ŠTUDIJSKI POTI IN PREDVSEM POZITIVNO NARAVNOST V ŽIVLJENJU!
Adel Torkhani, bivši študent mehatronike na ŠC Celje