Na osrednji prireditvi, ki bo v četrtek, 6.4.2006 v predavalnici B12 na Višji strokovni šoli Celje bodo mnogi študenti treh višjih šol predstavili svojo neusahljivo ustvarjalnost. Predstavljamo vam pesnike, muzikante, oblikovalce računalniških aplikacij, oblikovalce nakita, slikarje, športnike,...

Nemogoče je našteti vse sposobnosti, ki jih vsako leto znova naši študenti in študentke na osrednji pomladanski prireditvi podarijo tudi vsem, ki jim prisluhnemo in uživamo v skrbno pripravljenih razstavah.

Moje ime je Anica Brlec, študentka 1.letnika Živilstvo, Šolski center Šentjur.  Prihajam iz okolice Kamnika, med tednom pa stanujem v dijaškem domu ŠC Šentjur.

Poleg študija se tu študentje zamotimo z različnimi dejavnostmi. Ob prostem času si preberem kakšno knjigo, najbolj pa se sprostim ob glasbi. Igram na harmoniko, najraje polke. Otožen dan si popestrim s kakšnim lepim valčkom. Sem samouk. Začela sem sama, kasneje pa sem se od vrstnikov v dijaškem domu naučila  in bolj spoznala svet glasbe.

Zvok harmonike me omamlja. Ne predstavljam si življenja brez glasbe in vsak, ki ima domačo glasbo rad je bogat.

Anica Brlec

 Sem Aleksander Žafran, študent 1.letnika Živilstvo, Šolski center Šentjur  in sem zastrupljen z motorji in motocrossom. Motorji in motocross me spremljajo večji del življenja. Saj sem svoj prvi motocross motor peljal že pri 12 letih – to je bila 125 kubična yamaha mojega botra. Od tistega dne sem z motorji neločljiv par.

Leto kasneje sem že na svoji yamahi samostojno nabiral izkušnje na progi v Šentrupertu. Moje vožnje so se včasih končale tudi z padci, ki pa k sreči niso bili hujši.Kljub temu sem potem vendarle nadaljeval. Ko so me starši videli, kako dober sem in so v meni prepoznali talent za motocross so mi leta 1999 kupili novo 80 kubično yamaho.Po številnih srečanjih z dolgimi skoki in ostrimi zavoji sem razvil svojo tehniko vožnje, ki pa še ni povsem ustrezala sodobnemu motocrossu. Čeprav še moja tehnika ni bila popolna in profesionalna sem se istega leta že udeležil prve Državne dirke v Lembergu kot tekmovalec kluba MTK Mitas Fotruna Trebnje. Tu sem v konkurenci 80 kubičnih motorjev osvojil zadovoljivo petnajsto mesto.

Ker mi je nek notranji glas govoril, da lahko dosežem še boljše rezultate, sem začel trdo trenirati in z dneva v dan postajal boljši, hitrejši in nenazadnje tudi uspešnejši. Po nekaj letih voženj v razredu 85 sem prestopil v višji razred 125 v katerem sem še danes. In v prav tem razredu sem dosegal najboljše rezultate. V tem razredu sem bil član naslednjih klubov Za gic racing team in kluba Amd Feroda Celje v katerem sem še danes.

Eden izmed vrhuncev sezon je bila sezona 2005. Kjer sem na Državnem prvenstvu po koncu sezone zasedel končno 4 mesto v pokalnem prvenstvu Pokala Akrapovič pa sem bil celo podprvak. Kljub temu, da sem z močno voljo in trdim treningom dosegal tisto, kar sem pred leti le sanjal, pa mislim da v motocrossu ni bodočnosti. Motocross treniram in vozim zgolj zaradi ljubezni do motorjev , do sotekmovalcev in vsega, kar je povezano s tem.

Moja želja je, da bom v sezoni 2006. ki se je že pričela dosegal še boljše rezultate v zelo močni konkurenci sotekmovalcev.

Za svoj doslej največji uspeh štejem nekaj prvih mest za Pokal Akrapovič  in dve tretji mesti na Državnem prvenstvu na Brniku in Orehovi vasi. Ti  uspehi mi bodo ostali vedno v spominu in vedno se bom rad spominjal, kako sem skozi cilj pripeljal kot zmagovalec pokalnih dirk. 

Aleksander Žafran

Pojem odkar pomnim. Obiskoval sem otroški in mladinski pevski zbor. Prvič sem zmagal v četrtem razredu s pesmijo Lahko noč Piran. Glasbeno pot sem nadaljeval in v osmem razredu ponovno zmagal na karaokah s pesmijo Prisluhni mi. Petje mi veliko pomeni in predstavlja smisel življenja. Pojem vse zvrsti, še posebej balade in energične pesmi, v tujih jezikih, a najraje v slovenščini.

Ni lepšega občutka kot stati na odru in peti s srcem.

Moji hobiji so avtomobili in motorji. Pri 18 letih sem si kupil hrošča, letnik 1975 in ga začel obnavljati vse do zadnjega vijaka. Seveda je za to potrebno veliko časa in denarja, kar sta bili dve največji oviri. Vse ostalo mi ni predstavljalo velikih ovir, saj imam rad izzive. Za obnovo sem porabil 3 leta in 700.000 tolarjev. Notranjost še ni povsem urejena, ker terja še dodatnih 200.000.

Z obnovo avtomobila sem nadvse zadovoljen.

Ogled obnove na http://marcelmastnak.moj-album.com/

S folkloro sem se začel ukvarjati pred 3 leti. S skupino sem bil že na dveh turnejah po Makedoniji in Romuniji. Celjska folklorna skupina obstaja že 33 let in je zelo uspešna. Plešem zaradi dobre družbe, predvsem pa sem si pridobil samozavest in izgubil strah pred nastopanjem. Sodelovanje s folklorno skupino je dobra priložnost, da razmeroma poceni potujem in vidim svet.

Predstavil se bo s šestimi pari folklorne skupine

V prostem času rišem, za kar se pa zadnje čase najde zelo malo časa, saj ves prosti čas posvečam psom. Vsega skupaj imamo 5 psov, vsi so različne pasme: Foxterrier, husky, kraški ovčar, mešanček in bullterrierka. Imeli smo še nemškega ovčarja, ki pa smo ga zaradi starosti lansko leto dali evtanzirati. Mešanček in bullterrieka sta posvojena. Psička potrebuje še posebno oskrbo in trud, ker je gluha in ima še cel kup drugih napak.

 Poleg tega sem tudi članica Društva proti mučenju živali Trbovlje in prostovoljno pomagam. Če je le mogoče pomagam tudi drugim društvom in zavetiščem.

S psmi se ukvarjam aktivno že dobra 3 leta, verjetno bi že prej, ampak nisem imela možnosti (ker sem bila mladoletna in ker še nismo imeli možnosti imeti psa).

Zakaj me to veseli?

Kot prvo so zame živali enakovredne, še posebej psi. Zame so moji psi kot otroci. So lahko najboljši prijatelji, ki te ne bodo nikoli pustili na cedilu, četudi ostaneš brez vsega. Ljubezen ti izkazujejo z vso močjo, ne glede na to kakšne volje si. Poslušajo te kadar koli si želiš pogovora, pa še ugovarjati ne morejo nazaj. :)

Pomagam jim zato,ker imajo kljub vsem zakonom še premalo priložnosti in pravic. Poleg tega pa si želim, da bi bili ljudje veliko bolj seznanjeni s psi, ker po izkušnjah so zelo nevedni.

Poleg šole ter  intenzivnega sodelovanja in poučevanja pri folklorni skupini, še vedno najdem čas za ustvarjalne trenutke. Z prihodom v srednjo šolo ( 1997), se je začelo tudi moje ustvarjanje z različnimi elementi, ki pa so se skozi čas spreminjali. Vedno pa sem si nakit izdelovala sama. Zadnji dve leti pa sem se najbolj poglobila v izdelovanje verižic, ki so narejene iz različnih perlic, lesa ali celo v zdaj zelo moderni kombinaciji obojega. Tisti, ki me poznajo, vedo, da mora biti k vsaki obleki tudi primerna verižica, če pa je še nekaj posebnega oz. »odštekanega«, je pa še toliko bolje!

Predstavila bo svoj nakit.

Sem študentka drugega letnika VSŠ Medlog in se Vam predstavljam s svojo risbo, če pa Vas zanima zakaj je samo ena boste morali prebrati moje besedilo oz. predstavitev do konca. S svojim hobijem sem pričela, ko sem bila še čisto majhna. Pri 4 letih sem že skicirala obraze ljudi, ki so se mi zdeli zanimivi. Risati pa sem pričela iz same radovednosti, ko sem videla neko majhno risbico ali sliko, ki mi je bila še posebej zanimiva, sem se jo trudila narisati na večji papir. Niti ene same slike nisem zadržala, vedno sem vse slike podarila in tako je tudi sedaj. Zato se Vam predstavljam samo z eno samo sliko, ki je bila dar očetu mojega fanta za rojstni dan. Povem pa Vam, da jo je bil zelo vesel.

Moj hobi je ukvarjanje z ročnimi spretnostmi. Z izdelavo verižic se ukvarjam že približno 5 let, z servetno tehniko 3 leta, z fimo maso pa tudi 2 leti. Sem pa tudi v klubu Dobrih Čarovnic Nadgorica, Slovenija v katerem sem približno 6 mesecev ( odkar obstaja). Poleg tega pa je še moj hobi Radioamaterstvo in sem včlanjena v klub Radioamaterjev s tem pa se ukvarjam približno 1 leto in pol.

V svojem življenju se ukvarjam z živalmi, predvsem s plazilci, ki jih tudi preučujem in opazujem v naravi. Sem so vštete skoraj vse živali, vendar so glavna skupina plazilci.

Z živalmi se ukvarjam skozi vse svoje življenje in jih imam tudi doma zelo veliko. Moje mišljenje glede živali v ujetništvo je takšno, da morajo biti čim bolj proste, in morajo imeti okolje čimbolj podobno habitatom, v katerem živijo v naravi! Tega se tudi držim in svojim živalim to tudi zagotavljam v okviru svojih zmogljivosti in širjenja skozi čas. Imam tudi slogan, ki se glasi; Green ierland, kjer se živali sprehajajo v divjini!

 Skozi vsa ta leta z sem si z delom z živalmi pridobil mnogo znanja in izkušenj, ter celo nekaj svojih izumov. Ukvarjam pa se tudi s kemijskimi in biološkimi raziskavami, obdukcijami in prepariranjem. S svojimi izkušnjami in napredki, sem danes prišel že tako daleč, da naredim kakšno predavanje, razstavo, predstavitev ali pa sestavim kakšen praktični in uporabni strokovni CD, ali pa napišem kakšen članek, nudim razne storitve, kot so ureditve življenjskih prostorov, ali kemijska analiza akvarijskih vod, ter ljubiteljsko oskrbovanje z hrano, živalmi in ostalo opremo za živali, ter montaža – po želji, ter razna svetovanja, v okviru mojih zmogljivosti.

 Moje delo z živalmi je naravnano v korist živali in nikoli v finančno tekmovanje!!!

Grega Bajc 1977, iz Ljubljane je slikarski in kiparski samouk. Mladi umetnik in plastični oblikovalec se predstavlja z doživljanjem svojega notranjega sveta, sveta domišljije in utrinki resnice.

Svetloba, igra senc in moč barv so vir energije, ki mu narekujejo utrip srca in utrip telesa, ki mu pomaga doživeto prenesti v materijo.

Predstavnik alternativne poezije, ki vam skozi svoje oči odpre pogled v svet, kot ga vidi sam.

SLEHERNA SVETA STVARITEV, KAKOR KNJIGA UPODOBITEV JE OGLEDALO NAM.

Prihajam iz okolice Podčetrtka.

Obiskujem višjo strokovno gradbeno šolo.

Glasba s harmoniko mi daje sprostitev in veliko veselja.

Sem Samo Kvar, prihajam iz velenja, z modelarstvom pa se ukvarjam že približno 8 let. Sem člam modelarskega letalskega kluba šoštanj, kjer sem tudi vodja letalske sekcije. Ukvarjam se z letalskim in tudi avtomodelarstvom, izdelujem pa tudi makete avtomobilov. Modelarstvo je moj hobi.

Kant izvajalec.

Moje ime je Tomaž Radič in obiskujem zadnji, drugi letnik na VSŠ Celje, strojništvo.

Prihajam iz Zasavja, trboveljska dolina pa je kraj v katerem živim že od svojega rojstva. Trbovlje je predvsem znano po svoji rudarski zgodovini, predvsem pa je rudarstvo zaznamovalo podobo te pokrajine in ljudi. Vendar pa se tudi to zadnje čase počasi spreminja. Rad živim v Trbovljah in mi ni vseeno za njegovo prihodnost, za katero upam, da bo čimbolj svetla.

Na prireditvi se bom predstavil z nekaj svojimi stvaritvami, s svojo poezijo. Pišem, kadar me prime, da moram nekaj spraviti ven iz sebe in to napišem v obliki verzov. Predvsem, kar mi tisti čas roji po glavi. Napisal pa sem tudi kratko pripoved, ki govori o usodi nekega čisto navadnega mladega človeka. Zadnje čase pa je moja ustvarjalnost malce upadla, vendar pa se izboljšuje na bolje, tako kot Trbovlje.

Srečno

KRAJCARJI prihajamo iz prelepega dela Savinjske doline, od tam, kjer stojijo ruševine gradu Žovnek in se pod njimi razprostira čudovita kotanja z Žovniškim jezerom. Kraj se imenuje Podvrh in leži med Braslovčami in Gomilskim. Ta vasica marsikomu še ni poznana in ravno KRAJCARJI bomo pripomogli temu, da jo boste spoznali po vsej Sloveniji in še kje.

Fantje smo Drago, Franci in David Strojanšek. Drago in Franci sta redno zaposlena v pohištveni industriji Garant Polzela, jaz pa uspešno obiskujem Višjo strokovno šolo - strojništvo na Šolskem centru Celje.  Smo sorodniki - dva brata in sin, kar pogojuje skladnost v barvi glasov in to poslušalec, poleg značilnega zvena, pri njihovem petju takoj opazi. Tudi sicer gojijo v družini večglasno petje. Smo samouki, vendar je naša ljubezen do glasbe in marljivost tako velika, da bomo prav gotovo našli svoj prostor na slovenski glasbeni sceni.

Naši uspehi do sedaj so uspešno izdani dve CD plošči z imenom ˝SAVINJSKI KAVBOJ˝ in ˝ŽUR PO ŠIHTU˝ (Predviden izhod tretje CD plošče bo novembra 2006), prva nagrada za priredbo in izvedbo ljudske pesmi na festivalu v Lenartu, razne radijske postaje (veliko število po državi in v sosednji republiki Hrvaški Radio KAJ) in televizijski nastopi (RTV SLO, NET TV, TV PIKA, TV CELJE, TV3, VTV, PRVA TV, RTS, PRIMORSKA TV… ), festivali, nastopi v tujini (Zele Borovnice v Avstriji in gostovanje v Berlinu pri Izidor Pečovnik - Doriju), dobrodelni koncerti.

Prisluhnite KRAJCARJEM in prav gotovo boste tudi vi začutili neizmerno pozitivno energijo, ki jo izžarevamo.

Sem Rok Drakšič, prihajam iz Griž, ter sem študent 1. letnika Višje gradbene šole v Celju.

Z judom sem se začel ukvarjati v zelo rani mladosti, to je pri šestih letih. Moji prvi koraki v judo so se začeli v OŠ Griže, kjer sem se naučil osnov juda..  Že od majhnega so me zelo zanimali borilni športi, saj sem bil bolj navihan otrok, in ker se je pač ta šport odvijal na OŠ Griže sem se jaz tudi vpisal v njega. Ker sem na začetku začel trenirati zgolj zaradi radovednosti, nisem vedel da bo to tisto kar me spremlja  skozi moje življenje. Zelo rad se spominjam svoje  prve tekme, ki se je odvijala prav na naši šoli, na kateri sem zasedel peto mesto, ampak ne spominjam se je toliko zaradi rezultata vendar, zaradi tega ker sem bil vesel da se lahko borim.

Seveda so se moji treningi odvijali pod nadzorom enega najboljših trenerjev v Sloveniji Marjana Fabjana, ki je še sedaj moj trener. Z starostjo so se pa povečevali tudi moji treningi od enkrat na teden, do sedaj ko treniram dvakrat na dan. Seveda so se moji rezultati tudi povečevali, leta 1996 sem že postal državni prvak pri mlajših dečkih. Od tedaj naprej sem bil še vsako leto državni prvak. Ko sem leta 2002 pa prestopil v kategorijo do 17. let tam so se pa že pričeli moji prvi mednarodni uspehi. Moji mednarodni uspehi pa so se začeli leta 2002, ko sem na evropskem kadetskem prvenstvu  zasedel tretje mesto. Leto kasneje sem na evropski olimpijadi mladih dosegel drugo mesto in s tem bil najboljši slovenec od vseh športov skupaj. Kot zanimivost sem tukaj pred začetkom iger bil zastavonoša celotne slovenske odprave.

V letu 2004 sem prestopil v starejšo starostno skupino med mladince in že bil podprvak evrope do 20. let v kategoriji do 60. kilogramov. Dosegel pa sem tudi tretje mesto na EP do 23. let, ki se je odvijalo v Ljubljani.

Leto 2005 pa stežka ne bom pozabil. To leto je bilo zelo naporno zame saj sem nastopal tako pri mladincih kot pri članih. Bil sem tretji na tekmi svetovnega pokala za člane, kar je eden mojih večjih rezultatov. Najbolj sem se pa razveselil drugega mesta na Mediteranskih igrah v Španiji, ampak zato, ker sem bil zadnji letnik in me je čakala matura in sem moral tako trenirati kot se tudi učiti. Tako sem dva dni po končani maturi že bil na Mediteranskih igrah.

Ponovil pa sem tudi uspeh iz prejšnjega leta, ko sem bil drugi na EP.

V letu 2005 sem se tudi udeležil svetovnega prvenstva v Kairu, vendar sem prvi krog zgubil proti favoriziranemu Japoncu.

V čast si štejem tudi to, da sem bil izbran za leto 2004 kot najboljši športnik v občini Žalec.

Zelo sem ponosen na svoje rezultate, ampak moj cilj je tako kot za večina športnikov olimpijske igre.